Bom poskusila odgovoriti iz drugačnega zornega kota.

Vprašal si, kakšen bi moral biti svet, da bi bil idealen - moj filozofski odgovor: ne bi ga bilo. Se mi zdi, da drugi zakon termodinamike (entropijski zakon) pravi, da ravnovesje ne obstaja: nikoli ni nič pri miru, vrti se Zemlja, vrtijo se elektrončki okoli svojega jedra in vesolje se širi...ko držiš žogo na enem prstu, se ta vrti, prav tako se premikata tvoj prst in tvoja roka. Nikoli ne čutiš ničesar, nikoli nisi ravno prav sit ali lačen, pa vendar k temu težiš celo življenje.

Ker si verjetno mislil najboljši možen svet, bi poskusila povedati svoje mnenje tudi o tem: kaj hočeš v življenju? Predvidevam, da hočeš biti zadovoljen. Nekako, če malo združim avtorje (npr. Maslow, Glasser...), to zadovoljenost dosežemo s čim boljšim zadovoljevanjem naših bioloških potreb, potreb po varnosti, ljubezni, svobodi, zabavi, spoštovanju, moči ipd. Iz tega vidimo, da vse kar delamo, delamo zato, da zadovoljimo naše potrebe. Ali mogoče misliš, da altruizem obstaja? Če odštejemo recipročni altruizem (jaz tebi, ti meni - ki v bistvu ni dobesedni altruizem), obstaja samo še en način `nesebične` pomoči (ki dejansko tudi ni nesebičen). (če najdeš pa še kakšnega, ga lepo prosim zapiši). To je pomoč sorodnikom. O tem govori Richard Dawkins in seveda tudi ogromno drugih pred in za njim v teoriji sebičnega gena. Zakaj se starši žrtvujejo za svojega otroka prej kot za sosedovega? Ker je njihov, ker ima 50% dednega zapisa, 50% enakih genov. Geni so tisti, ki so pomembni pri vsem skupaj, prenašajo se v vseh živih bitjih in so na Zemlji že cca. 3,5 milijarde let. In še dolgo se bodo, saj so vedno kompleksnejši in se zavarujejo z vedno močnejšimi organizmi, ki jih varujejo. In seveda množijo. To, pravi evolucijska teorija, je naše bistvo: gene prenesti naprej. Imamo, tako kot tudi vse ostale živali, seksualni nagon, ki nas usmerja ogromno količino časa. Če odštejemo današnjo iznajdbo kontracepcije, je to po navadi privedlo do otroka, do naslednika.

V glavnem, moj point tukaj je, da je tvoje (in od vseh) bistvo, da poskrbiš za svoje potomce-da preneseš gene naprej. Če združiš to s prvim delom - torej, da smo sebične živali, ki moramo zadovoljevati svoje potrebe, dobiš ven svet, kakršen je danes. In edino pravilen, saj se je edini zgodil. Od nešteto možnih kombincij, je vedno le ena prava - tista, ki je. Od `nas` in `naših` dejanj pa je odvisno, katera še bo pravilna. Dedovanje je eno izmed primarnih mehanizmov evolucije - tudi če bi ti ribica lahko izpolnila pet želja, bi dedovanje kot naraven postopek naravnega izbora ostalo.

Sploh pa, kaj te tako moti pri dedovanju in kaj misliš s tem, da tvoji predniki nimajo nič s tabo? Kdo pa te je rodil in vzgajal? Kaj veščine, pogovori, napotki tvojih staršev ne pomenijo nič? Nisi drugačen človek, če te vzgaja miljarder ali pa učitelj športne vzgoje? Denar ima tisti, ki zna z njim upravljati. Obstaja veliko ljudi, ki so zagonili denar svojih staršev, pa tudi veliko, ki so denar dobili iz `nič`. Tisti, ki so dovolj močni (v smislu samozavesti in sposobnosti) voditi kakšno podjetje, ustanovo, pa tudi forum, naj imajo denar, saj so si ga večinoma zaslužili z veliko dela (ne nujno fizičnega) in če so si ga, je prav, da ga obdržijo tudi otroci in tudi sami naredijo kaj pametnega iz tega. Zakaj bi morali imeti vsi enako?

_______
Everything we hear is an opinion, not a fact. Everything we see is a perspective, not the truth. (Marcus Aurelius: Meditations)

Naj poskusim, čeprav bo težka ... grem stavit, da si bila v gimnaziji predsednica debatnega krožka!

O entropiji premalo vem, da bi ti oporekal ... čeprav bi moral vedeti vsaj kakšno stvar, če bi v mladosti bolj poslušal. Torej recimo, da tvojim ugotovitvam v prvem odstavku verjamem.

S tvojimi trditvami v drugem odstavku se v bistvu strinjam. Večkrat sem že poudaril, da si hočem zvečer, ko se uležem, reči: danes je bil pa dober dan. In da mora takih biti vsaj 80 % večerov. To je torej tvoje zadovoljstvo. Kar se tiče Maslowa, Glasserja, Dawkinsa ... premalo sem izobražen na tem področju, da bi ti (jim) lahko oporekal, pa tudi smiselno se zdi, kar si zapisala.

Zdaj sva pa pri dedovanju, torej drugem in tretjem odstavku. Tu pa se ne morem znebiti misli, da si z dvema trditvama, s katerima se strinjam, skušala podkrepiti tretjo, s katero pa ne vidim tako trdne povezave, kot jo izpelješ ti.

Zakaj bi bilo dedovanje eno primarnih mehanizmov evolucije? Mar ne obstajajo primeri, ko je dedoval le najstarejši sin, ko je vsa zapuščina šla cerkvi ali podobnim vražam, ko dediščine sploh ni bilo, saj so bili ljudje prerevni? Večina ljudi do danes ni dedovala ničesar, pa so vseeno preživeli svoj vek in svet še vedno obstaja. Je dedovanje res tako nujno za evolucijo?

Prav tako pa ne vidim logične povezave, ki jo skleneš v zadnjem odstavku: da je prav, da denar, ki so ga zaslužili močni, obdržijo tudi otroci. Zakaj je to prav, če v isti sapi tudi sama ugotavljaš (če te seveda prav razumem), da kakšne posebne povezave med močjo staršev in otrok (ali recimo vnukov) ni? In če te povezave ni, mar ni družba kot celota pravičnejša, da imajo več denarja samo tisti, ki znajo z njim upravljati, ne pa tudi tisti, ki so ga dobili od staršev?

Nikjer pa nisem niti namignil, da bi bilo delo kaj več vredno od kakšnega drugega, prav tako pa nisem rekel, da bi morali imeti vsi enako. Ravno obratno: rekel sem, naj imajo več tisti, ki so močnejši (kot jim ti praviš) oz. sposobnejši, bolj pridni (ne pa avtomatično tudi njihovi potomci).

Jao, pa sem vedel, da se moram izogibati pivskih debat ... evo, kam lahko pripeljejo!

Kapitan Kljuka, kaj pa pravi prava evolucijska teorija?

S kolegom sva modrovala, kako ustvariti socialno bolj pravično družbo. Očitno je, da kapitalizem ustvarja majhno število izrednih bogatašev, ki živijo na račun drugih, socializem pa z enačenjem vsega dela zavira motivacijo in s tem napredek.

Prišla sva na idejo, da bi ukinili dedovanje. Težave današnjega kapitalističnega sistema namreč ne vidiva v kopičenju bogastva za časa življenja - ljudje smo različno sposobni in različno pridni, zato je prav, da nekateri zaslužijo več - pač pa v prenašanju tega bogastva na naslednje rodove, ki zanj ne naredijo nič.

Osnovna ideja torej je: dedovanja ni, pač pa vse nad npr. nekim zneskom "deduje" država. Na ta način država postaja bogata in z njo socialne pravice njenih prebivalcev, ohranil pa bi se motivacijski vzvod, ki ga prinaša delo za časa življenja.

Na nek način bi bil sistem podoben ureditvi znotraj rimokatoliške cerkve, kjer tudi ni dedovanja za duhovniki, pač pa je vse premoženje last cerkve, le da bi morali zagotoviti, da država ne bi smela bogateti čez neke meje, pač pa bi morala z dedovanjem pridobljeno last s socialnimi projekti vračati nazaj med ljudi.

Kaj pravite?

Hehe, nisem bila .

Mogoče pod besedo dedovanje razumeva različne stvari. Hočem povedati, da se svet nadaljuje, da ne more biti kar konec, čeprav umremo. Svet teče dalje in stvari, ki smo jih naredili, nekdo prevzame, jih izpopolni ali pa zavrže. Ne govorim samo o dedovanju v človeški kulturi, ampak na splošno v naravi - o evoluciji in spremembi - v takem smislu je dedovanje vedno prisotno, pač je. In iz tega sem potem sklepala, da je tako tudi pri ljudeh. Ne dedujejo se samo materialne stvari - od svojih staršev prevzameš tudi gene, vzgojo ipd. No, kakorkoli, večinoma se podedujejo tudi materialne stvari, ki pa se po navadi dedujejo po nekih zakonih. Trenutno so, kakršni so, bili so, kakršni so bili. Ali so pravični ali ne, kdo odloča?

V zvezi s tem, da potomci dobijo denar. Nekako logično se mi zdi, čeprav je tega danes verjetno res vedno manj, da tisti otroci, ki imajo denar, imajo možnost dobrega izobraževanja, dostopnost do določenih stvari in zgled doma, kako se stvari pelje - torej imajo več možnosti biti sposobnejši od drugih - tistih, ki ne podedujejo veliko denarja. Plus: celice so dobili od ljudi, ki so imeli denar, torej so bili sposobni - podedovali so tudi to.

Verjamem, da je veliko ljudi, ki so dobro izkoristili svoje pogoje in vedo kaj delajo in hočejo v življenju. Seveda so tudi ljudje, ki tega ne izkoristijo in zapravijo svojo možnost - prav tako pa možnost za naslednike... in tako se dogaja naravni izbor, če govorimo objektivno in kruto. Obstajajo tudi taki, ki prihajajo iz revnih družin in uspejo - jih je manj (le zakaj?), ampak vseeno vedno več, se mi zdi. Globalizacija, demokracija, ipd.

Kako bi ti zagotovil, da denar pripada le sposobnejšim, tistim, ki bodo nekaj dosegli?

..Čeprav, bolj kot razmišljam, bolj mi je tvoja ideja všeč . Sama vedno najprej pomislim na nas kot individualistične prasce, šele potem pa dejansko možnost sodelovanja med nami in sporazumevanja. Lahko bi naredili veliko, če bi sodelovali... če bi vsi delali za eno. Vendar spet pridem do tega, da nismo vsi enako sposobni, nekdo vedno naredi več in drugi naredi manj. Vsakemu tisto, ki mu pripada. Lenuhi (fizični in mentalni) naj ostanejo doma. Ali kako?

Zelo mi je žal, ker pišem, da izgleda tako, kot da je denar svet .. ne mislim tega, le ne znam se drugače izraziti. Nekako mi denar posredno sporoča, kdo se znajde v življenju in je sposoben, to pa vsekakor ni nujno res.