Ali se imate čas vprašati v kakšnem okolju živite? Kaj vas obdaja? Kaj vas izčrpava, da pozabite celo nase? Vprašanj je veliko, toda odgovore, predvsem premišljene najdemo zelo težko, kajti večji del človeštva nima energije, da se ukvarja z filozofiranjem. No, tako deloholiki označijo vse mislece, ki jim ni dovolj zgolj delati, spati, kaj pojesti in spet delati in delati, pa čeprav niti sami ne vedo, če zgolj prenašajo težke skale sem, ter tja.

Vsakdo, ki ima bodisi razmišljajočo žilico, poškodbe pri delu, ali zgolj 20 let težkega fizičnega dela zna priznati, da nas je telo izdalo. Zakaj? Zato, ker vidimo zgolj projekte, ki so materialnega izvora, pozabimo pa nase. Vedeti pa moramo, kar bomo naredili dobrodejnega zase, kakor tudi za druge, bomo nekoč tudi imeli povrnjeno nazaj. Ampak kaj, ko sta si dobrodelnost in izkoriščanje tako z roko v roki, da množice ne opazijo, da so izkoriščene. Včasih jih slepi dolgoročni kredit za stanovanjsko hišo, spet drugič atraktivno vozilo ali zgolj dokazovanje, skratka lahko bi se naštevalo in še kar naprej naštevalo.

Želje delajo čudeže, enkrat nas razveseljujejo, spet drugič nam lahko zagrenijo življenje mnogo bolj, kakor si sploh lahko zamislimo. Da, smo, vsaj delno, če že ne v celoti sam svoj krojač življenja. Toda, ali sploh znamo krojiti? Ali znamo šivati svojo življenje? Večina zgolj popravlja, malo šiva, malo para, odvrže kos neuporabnega materiala in škoduje sebi in vsem, ki so kakorkoli v stiku s takšno osebo. V kolikor osebno ne rastemo se težave pojavijo bodisi v družini, kakor tudi v podjetjih, skupnostih in celo v politiki, kjer bi morali biti na svojih funkcijah bogato osveščene osebnosti, ki nimajo svoje funkcije zaradi dobrega izplačila, ampak zato, ker so postavljeni na takšen položaj zaradi rešitev, ki jih človeštvo potrebuje za boljši jutri.
Pravite, aha, lahko je pisati, kakšna pa bi bila rešitev iz samouničevalnega sistema? Rešitve so na dlani, pravzaprav verjamem, da nisem edini, ki rešilne bilke vidim, toda še bolj pa se zavedam, da si zakrivamo oči. Boljši jutri je v vseh nas! Večji kot ima pomen oz. funkcijo posameznik, bolj se mora zavedati, da je nečastno prejemati visoke prihodke zgolj zaradi določenih privilegijev. Namesto, da se vlaga denar v razvoj strukture mest, tehnologije, zdravje,.. se daleč preveč plačuje funkcionarje. Veste, me prav zanima koliko poslancev, menedžerjev in direktorjev bi opravljajo svojo funkcijo za recimo 1200 evrov, pa čeprav je že to privilegij, da so postavljeni na častno mesto. Torej, opažamo, da bi morali bistveno zmanjšati dohodke lažnih krojačev naših usod. Naslednja faza bi bila motivacija ljudi, da ne zgolj zaradi denarja delajo nekaj, kar jih veseli in dopolnjuje. Vsakdo bi moral imeti vsaj 600 evrov mesečnega preliva za preživetje, kakor časten gost bivanja na planetu. Dodatki pridejo kot nagrade in zasluge za projekte, ki so narejeni za dobrobit človeštva. Ali smo podgane? Častni ljudje smo, vedimo se tako, bodimo tisto, kar nam je zaupano. Ali ni žalostno, da predvsem zaradi množice imperialistov, ki manipulirajo z vami živite mnogo slabše, kakor bi lahko v ne zavidanju in medsebojnem sodelovanju živeli že danes. Toda, kakor pravim, začeti je potrebno predvsem pri sebi. In delati na sebi, pa čeprav je največkrat vsaj za večino lepše delati na drugih, saj se tako počutijo pomembnejši.

Človeštvo se vsekakor giblje v pravo smer in dobro je s slabim v objemu. Da, težko verjamemo, toda tako smo včasih egoistični, da nas edino težke preizkušnje oklestijo perja, streznijo in postavijo v pozicijo, da lahko živimo za svoj dobrobit in s tem v veselje vseh, ki se jih kakorkoli dotaknemo. Zgodovina nam pravi, da se prav nobena res velika sprememba ne spremeni čez noč, razen seveda nesreča, ki pa zna velikokrat obuditi novo, lepšo prihodnost. Vse se dogaja z določenim namenom, tudi smrt bližnjega. Vedeti moramo, da živimo tudi za druge, smo pa predvsem sami s seboj, in kdor ne zna živeti s seboj je ubogi v duši. Ali se boste sedaj večkrat vprašali, kje sploh živimo, in zakaj živimo? No, upam, da res.

Dr. Futura